Kolege drage, ja mislim da smo mi u ovom stoljeću imali obje Vlade, i “ovu” i “onu”. Mene nije usrećila niti jedna. A treće opcije nažalost nema.

I još jedna stvar: ako ćemo vlast izabrati na osnovu osobnih interesa (porez itd.), onda nismo ništa bolji od njih.

Onda je razlika između nas i njih što su oni na vlasti a mi nismo. I mi bi bili isti kao i oni, da smo na vlasti – gurali svoje osobne interese. Priznajte. Treba se zapitati: da li su moji osobni interesi u interesu većine građana Hrvatske?

Evo pitanje: kojoj strani bi više vjerovali u predizbornoj kampanji?

I tako će nakon izbora pobjednik raditi 90% stvari što bi i onaj drugi radio. Primoran je.

pa dobro, vjerojatno ima načina da se porez izbjegne. priča se da su na ovim prostorima ljudi vješti u tome (a gdje nisu [smiley2]).
htio sam samo skrenuti pažnju na to bez obzira gdje se ostvari dobit, kad se dovuku novci kao zarada, plaća se porez. tako je i ovim jadnim zapadnjacima koji investiraju u naše dionice (valjda ih ima) – oni plaćaju porez kod sebe doma. bez obzira što toga kod nas nema.

I to će doći i kod nas.

Ma baš me briga. Ne mogu oni meni uzeti koliko ja mogu zaraditi. [smiley11]
(ne govorim samo o burzi)

hvala mateja, onda slovenija otpada. već će se naći načina da se izbjegne nepravedno oporezivanje.

mislim da na kubi nema tog poreza [smiley2]
(a i može biti vrlo dobra zemlja za ulaganje za koje vrijeme [smiley2])

Ja zauzimam dionice šećerana, “rumara” i duhanara. Prvi rek’o! [smiley2]

ma hajde … već si uzeo pa sad navlačiš [smiley2]

znam ja par zemalja gdje nema tog poreza, a nisu daleko.

Ima više zemalja, koje su porezne oaze, ali moraš imati dovoljno kapitala, da ti se to isplati. Mislim, da kod nas više ljudi razmišlja o tome, da kapitalske dohotke izvan naše zemlje ne bi prijavljivali, jer ih je težko nači i jer neke zemlje nisu u EU, a i nemaju potpisane sporazume, o izmjenjivanju podataka. Znam da Slovenija i Bosna imaju, a sa Hrvatskom nemaju. Tako da po meni je bolje, ako se političari svadjaju, jer do toga sporazuma neče doči, a normalni ljudi, smo isti u svim zemljama, dobri, kao i manje dobri[smiley2]

Sutra ćemo saznati gdje su moguća ulaganja od 8 mlrd. eura…intervju sa Vlahom Kojakovićem, izvršnim direktorom TriGranita za Hrvatsku
Vaš link

Offshoring: Odtekanje kapitala
Offshoring je v preteklem obdobju postal multimilijardna gospodarskofinanč na panoga brez primere. Nova zakonodaja in posledično manjše zanimanje za davčni offshoring. GREGOR JURKOVIČ

Bližnja zgodovina. Verjetno se še spomnite začetka devetdesetih let, ko so se ob pričetku procesa slovenske privatizacije v medijih pojavila podjetja iz Švice, Kajmanskih otokov in Paname, ki so bila pripravljena prevzeti slovenska podjetja v procesu prisilnih poravnav ali stečajev ter za to plačati dokaj zajetne zneske denarja. Ko so slovenski novinarji kasneje pričeli iskati vodstva teh podjetij, so večinoma ugotovili, da gre za t.i. poštnonabiralniš ka podjetja, torej podjetja, ki so v davčnih oazah zgolj registrirana in imajo tam svoj poštni naslov oziroma svoj sedež, pravi lastniki pa živijo po drugih državah. Predvsem takrat, ali pa še posebno takrat, so Panama, Nizozemski Antili, Kajmanski otoki in Švica dobili v ušesih večine Slovencev negativni prizvok. Res je sicer, da tudi na splošno velja, da davčne oaze niso ravno na najboljš em glasu, in verjetno je res, da se v tamkajšnjih “podjetjih” znajde veliko denarja, ki izvira iz nečednih poslov, ali pa premoženja, ki se ga iz različnih razlogov (recimo ločitve zakonske zveze) skuša skriti, toda prvenstveno je offshoring namenjen tako fizičnim kot pravnim osebam z namenom zniževanja stroškov (davčnih, proizvodnjih ipd.).

Offshoring. Najkrajše bi lahko zapisali, da gre za prenos posameznega poslovnega procesa v podjetju ali za prenos celotnega podjetja v drugo državo ali pa za ustanovitev novega podjetja v enem od “offshore” središč na svetu. Po tej opredelitvi je tudi prenos proizvodnje slovenskega podjetja v Srbijo offshoring. Enako velja za offshoring, v kolikor bi kakšno tuje podjetje v Sloveniji pričelo voditi svoje knjige. Vse to je torej offshoring. Gledano iz tega zornega kota, imajo od offshoringa prednosti tako država izvora kot država destinacije, kajti v izvorni državi se na tak način zmanjša cena končnega proizvoda, v ciljni državi pa to pomeni nova delovna mesta in tuje investicije. V razpravo, ali je prav, da kapital odteka v davčne oaze in druge države iz Slovenije, in ali je prav, da se delovna mesta selijo, se na tem mestu ne bomo spuščali. Vendar velika večina ljudi pod besedo offshoring razume predvsem prenos denarja, finančnega premoženja v “offshore” finančna središča, katerih glavne značilnosti so predvsem nizka obdavčitev, nestroga zakonodaja in zaupnost oziroma popolna tajnost lastnika. Mednarodni denarni sklad (IMF) med poglavitnimi značilnostmi offshore finančnih središč omenja: države, kjer se nahaja nesorazmerno veliko število finančnih institucij, katerih komitenti so prvenstveno nerezidenti; finančne sisteme, katerih premoženje in kapital so nesorazmerno večji, kot jih za financiranje potrebuje domače gospodarstvo; središča, ki ponujajo storitve za nično ali zelo nizko stopnjo davka in lahko finančno regulacijo ter bančno tajnost lastnika računov oz. anonimnost. Predvsem v teh povezavah prihaja do negativnih prizvokov besede “offshore”, kajti znotraj takšne opredelitve pojma se pogosto pojavi predvsem problem možne utaje davkov in posledič no manjših proračunskih prihodkov države izvora. Zatiskali bi si oči pred resnico, v kolikor bi trdili, da se v Sloveniji ne soočamo z begom kapitala iz države. Vprašanje pa je, ali beži zaradi prenizkih donosov, ali pa zaradi utaje davkov. Da je Slovenija za vlagatelje, tudi domače, bolj kot ne neprijazna dežela, in da je potrebnega vedno več časa za to, da se investicija povrne, verjetno ni skrivnost. Takšni odlivi kapitala v tujino so povsem legitimni in lahko pomenijo zgolj opozorilo domačim elitam, da bo potrebno v naslednjem obdobju rigoroznost (tudi davčne) zakonodaje odpraviti.